Ti ne preneseš nobene kritike

Berta Rebol, 25. 03. 2020

"Ti ne preneseš nobene kritike!" Ta stavek sem slišala večkrat. Seveda to ni bil uvodni stavek, ampak je bil "za povrhu", ko je bilo očitno, da kritike nisem sprejela in razumela, kaj šele, da bi je bila vesela ali hvaležna zanjo.


Bila so leta, ko sem se ob kritiki sesedla sama vase, bila tiho, žalostna, prizadeta, užaljena, razočarana in potem v tem stanju preživela dneve. Občutljiva, preobčutljiva. Čakala sem, da bo oseba poleg mene spoznala, da nisem hotela nič slabega, da nisem zanalašč, da si narobe razlaga moja dejanja, da sem v bistvu dober človek. Na drugi strani ni prišlo do tega uvida in sem se spremenila. Žal, ne na bolje. Prišla so leta, ko nisem bila več tiho, ko sem začela vračati. Za vsako kritiko, kritika nazaj.


Pred kratkim sem imela dragoceno izkušnjo. Prijateljica mi je povedala, da jo moti, da sem v pogovoru neodzivna, preveč tiho, samo poslušam. Želela si je diskusije z mano. Od presenečenja mi je najprej vzelo sapo... in sem bila nekaj trenutkov še bolj tiho . Potem sem izdavila nekaj besed v zagovor takega vedenja in ugotovila, da sem v stiski. Povedala sem, da je to v meni povzročilo močno reakcijo, da potrebujem čas za tapkanje in zaključila najin telefonski pogovor.
V možganih mi je zavrelo, dihanje je bilo plitko. V glavi je divjal orkan. Kaj hoče od mene? Saj je vendar dobro, da sem tiho! Nočem diskutirat', nočem se prepirat'! Nimam nič pomembnega za povedat' in bom raje tiho. Nočem se izpostaviti s svojim mnenjem, ker ji mogoče ne bo všeč, ker me bo imela za neumno, ne bom tvegala, da se mi smeje ali posmehuje ... Tapkala sem, dokler se nisem pomirila.

Ko sem bila že čisto mirna, sem se spomnila njenega stavka: "Ko si tiho, imam občutek, da ti ni mar zame, da me ne poslušaš." In me je preplavilo spoznanje, da je to njen košček v tej sestavljanki. V kasnejšem pogovoru je povedala, da je bila v otroštvu "preveč" za starše, preveč zgovorna in je imela občutek, da je ne poslušajo in ne slišijo. To pa je njen del, ki ga lahko tapka, ali pa tudi ne. Kakorkoli bo izbrala zase, je to njena odgovornost.


Kritika, ki sem jo slišala, sprejela in razumela, mi je pomagala odkriti globoko zakoreninjene misli o lastni nevrednosti in nepomembnosti tega, kar doživljam, čutim in mislim. S tapkanjem se lahko s tem soočim, sprejmem in mogoče tudi spremenim. S pomočjo tapkanja sem tudi toliko zrasla, da sem za kritiko hvaležna.

Mogoče vas zanima