Tapkanje bolečine

Mojca L. Portir, 25. 03. 2020

Pred leti sem imela večkrat probleme z vnetjem zunanjega sluhovoda (ne vedno na istem ušesu), ki se je po navadi začelo na morju in predvidevala sem, da zaradi nenehne vode v ušesih. Vse skupaj je bilo vedno zelo mukotrpno, z velikimi bolečinami in dežuranju na ORL-ju, kjer velikokrat niso bili najbolj nežni. Stanje se mi je izboljšalo po trakcih z antibiotikom, ki so ga 2-3 zamenjali – zraven me je pa nezemsko bolelo. Potem so se stvari za nekaj let umirile, ostalo pa je občasno močnejše srbenje v ušesih (glivice), kar sem reševala s kortizonsko kremo sem in tja in v majhnih količinah.


Ko se je neki večer, kar tako, spet začelo slabšati, sem pomislila, da moram mogoče najti, razmisliti, kaj se je dogajalo pred tem, pa se nisem mogla na nič »prilepit«. Nič ni pomagalo, začelo je boleti. Sama sem si dala gazo s kortizonom in šla spat. Ponoči sem se zbudila, ker se je bolečina začela večati, na dotik je bilo vedno bolj zatečeno, pulziralo je in poleg vsega sta me bolela še zadnja dva zoba na isti strani – se pravi, da se je vnetje širilo. Panika, da se bodo stvari ponovile, groza spet tistih bolečin… In sem začela sredi noči tapkati:


Čeprav niti približno ne verjamem, da bi mi tapkanje pri tem pomagalo, saj mi tudi takrat ni (v eni epizodi vnetja sem enkrat tapkala - neuspešno - na bolečino), se sprejemam in imam rada.

Čeprav je čisto nemožno, da bi tole lahko pomagalo pri vnetju, bom vseeno poskušala tapkat in videla, kaj bo.

Čeprav to pa res ne more, pri tem pa res ne more pomagat eno tapkanje, zdaj izbiram, da ne bom odnehala in bom vsaj probala.

Po točkah: To mi res ne more pomagat, čist neverjetno je, da bi tole pomagalo, tudi takrat mi ni pomagalo, ne verjamem da bo pomagalo….. takole je šlo ene dva kroga in potem sem dobila malček občutka, da mogoče se pa da… mogoče bi pa šlo, če bom vztrajala.


Bolečina ni bila huda – bolj pritajena. Na dotik je bolelo. Občutek, da uho nabreka od vnetja in strah, da bo vse huje, in še zadnji zobje so me začeli boleti. Strah pred tem, da se stvari razvijejo kot »takrat«, je bil ohromljujoč in močan za 10. Strah pred znano močno bolečino.


Čeprav čutim, kako mi uho zateka in se sluhovod oži od tega zatekanja, saj boli me za enkrat še ne zelo, ta bolečina je zelo pritajena, vem da je tam in čaka, da bo izbruhnila in mene je tako strah te bolečine, ki je zdaj še pritajeno nekje tam, tako zelo me je strah, ker vem kako boli, kadar boli, tako me je strah, za več kot 10 velik strah, se vseeno sprejemam, točno taka, kot sem.

Čeprav čutim, kako mi vse zateka, kako me že zobje bolijo, kako je vse vedno bolj vneto in kako nemočno se počutim ob tem, čeprav je bolečina tam pritajena, samo čaka, da bo začela, se sprejemam in sprejemam vse svoje občutke strahu in nemoči.

Čeprav je bolečina tam še pritajena, čaka v zasedi, da začne in vse je tako nabreklo in vneto, strah me je, kaj sledi, saj vem, kaj sledi…, se sprejemam z vsem tem strahom vred.

Taka pritajena bolečina, čaka tam, da bo začela, strah me je, vse nabreka, vse je vedno bolj vneto…


Po 2-3 krogih tega sem dobila vizijo,da je to nabrekanje v ušesu podobno vulkanu, ki se vedno bolj segreva in samo čaka, da bo eksplodiral. In sem nadaljevala:


Čeprav vse zateka vedno bolj, kot vulkan je, ki bo zdaj zdaj eksplodiral in me je strah, ker vem, kako bo strašno bolelo….


Malo sem šla tako, potem se mi je »zazdelo«, da je vse skupaj kot nek kotel, da je nekakšen vir segrevanja nekje mora biti nek vir, ki segreva to, vedno bolj segreva, da bo segrelo do vrelišča – ko me je prešinilo, da mogoče lahko ta vir, ki segreva izključim. Kot plin npr. In sem naenkrat »zagledala« stikalo na eni steni – tako črno kot včasih za luč in sem »vedela, da je to to«.


Čeprav zdaj vem, da bi mogoče jaz sama lahko izključila to segrevanje, mogoče je v moji moči, da to naredim, da izključim to segrevanje in čeprav ne vem, če bom lahko, če je to to ali je samo kaka "finta", sprejemam ta dvom, da je to res in se odločam, da bom poskusila.

Čeprav to ne more biti res, te stvari niso tako enostavne, tako pa to že ne gre, dopuščam možnost, da sem jaz zmožna to naredit'.

Čeprav je nemogoče, da bi to lahko pomagalo in res delovalo, izbiram, da bom to vseeno naredila.

Po točkah: To stikalo, vidim ga, ne more bit' tako enostavno, ni mogoče, da stvari tako delujejo, nemožno je, da jaz lahko samo tako to izključim, pa saj ni res, ni možno….


Po dveh krogih sem obrnila stikalo in ga tako »izključila«. Kaj pa zdaj? Naenkrat se je pojavil strah, da stikalo lahko kdorkoli nazaj vključi. Kaj pa potem? In sem dobila »rešitev«. Sliko črnega štirioglatega pokrova za čez, ki sem ga privijačila v steno. Sistematsko. Najprej desno stran, potem zgoraj, levo in nazadnje spodaj. Zdaj se ne bo moglo več vključiti. Vse to je bilo zelo v nulo vizualizirano.

Tako "enostavno" je bilo to. Potem mi je počasi nehalo pulzirati. Imela sem občutek, da se stvar umirja, še vedno pa se mi je zdelo nemožno (vnetje je prej vedno šlo do »konca«), da je to mogoče. Obrnila sem se na drugo stran in zaspala. Bila sem tudi že utrujena – stvar je trajala kako uro ali malo manj – tam do nekje 4-ih ponoči. Zaspala sem in se zjutraj težko zbudila ob uri.

Vstala sem in vzela trakec ven. Zasledovala sem  bolečino. Pritajena, nekje v daljavi. Pulziralo ni več. Imela sem močan občutek, da se je vnetje ustavilo, da se stvari spet ohlajajo na normalno temperaturo. Nisem mogla verjeti. Tako cel dan. Zvečer sem spet preverila, čutila sem še malo, tudi na dotik je še malce bolelo, ampak vnetje ni šlo »naprej«. In sem enostavno tapkala še malo:


Čeprav ne verjamem, da se je to res zgodilo, da je tako »enostavno«, to enostavno ni mogoče, zdaj sprejemam, da se stvari lahko zgodijo.

Čeprav še vedno ne verjamem, se sprejemam z vsem tem čudenjem vred…

Mojca L. Portir

 

 

Mogoče vas zanima