Ste odvisni od mnenja drugih ljudi?

Marjana Fras, 31. 03. 2020

Dobro počutje si želimo vsi. Pogosto pa dobro počutje prelagamo na prihodnost ali pa menimo, da je naše dobro počutje odvisno od ljudi, ki nas obkrožajo.


Ko bom končala šolanje, bom pa res srečna. Samo še ta izpit naredim, pa bom svobodna. Ko najdem parterja, bodo vsi moji problemi rešeni. Ko otroci odrastejo, si bom pa oddahnila. Če moj mož ne bi bil tako zahteven in siten, bi jaz bila dobro. Če moj šef, ne bi bil tak tiran in vzdušje v službi ne bi bilo tako nemogoče, bi jaz bila najsrečnejši človek na svetu. Ne morem se sprostiti in uživati, dokler nimam dovolj denarja, dokler ni vse tako, kot sem si zamislila.


Celo življenje iščemo potrditev in rešitve za naše težave izven sebe. Udeležujemo se seminarjev, tečajev, hodimo k psihologom, k zdravilcem, terapevtom, pa ne najdemo izhoda. Situacija se za nekaj časa malo izboljša, potem pa je zopet enaka, kot je bila že tolikokrat poprej.


Kje je vzrok za to? Vzroki za naše težave se skrivajo že daleč nazaj, v našem otroštvu. Da bi bili sprejeti od naših staršev, prijateljev in učiteljev, smo morali biti »PRIDNI«.

»Bodi pridna punčka in kupila ti bom čokolado…(te bom imela rada).«
»Bodi pri miru, pridni otroci ne nagajajo!«
Morali smo se obnašati  po »regelcih«. Nismo smeli sitnariti ali se jeziti, nismo smeli jokati, ko smo bili žalostni. Že od mladih let dalje smo se naučili čustva potlačiti, v zameno za to, da nas imajo drugi radi. To je postala navada in tudi kot odrasli delamo to, kar drugi pričakujejo od nas. Posebno dekleta. Fantje se še malo izmuznejo iz tega okvirja pridnosti. Fantje so lahko malo »poredni«, lahko nagajajo ali se ne učijo…


Če se starši pogosto prepirajo in odnosi v družini niso najboljši, otroci čutijo njihovo bolečino in prevzamejo odgovornost za to, da jih poskušajo osrečiti in izgladiti spore v družini. Čutijo, da morajo poskrbeti za mir v družini in rešiti napeto situacijo. Seveda tega ne delajo zavestno.


In spomnim se, da sem tudi jaz že od otroštva dalje poskušala zgladiti spore med očetom in mamo. Rodila sem se v veliki družini, kot najmlajša od petih otrok. Nobeden v družini  me ni bil vesel. Ne oče, ker so bila pri hiši že štiri lačna usta, za katera je bilo treba skrbeti, ne sorodniki, ki so prigovarjali mami, naj naredi splav, češ kaj boš zdaj še s petim otrokom, ne starejša sestra, ki je bila že najstnica, stara 16 let in je vedela, da bo zopet ona morala skrbeti za to štruco, za katero je rekla, da ne bo otrok, ampak pet kilogramov sira.


In tako sem privekala na svet, ker me je  mama želela obdržati. Bila je zelo verna in je bilo greh narediti splav in si je pač nekje globoko v sebi želela roditi tega otroka. Rekla mi je, da je bila v času nosečnosti pogosto žalostna in je jokala.


Ko sem odraščala, nisem bila najbolj sigurna v sebe in sem bila bolj sramežljive narave. In tudi jokala sem pogosto. Lahko bi rekla, da sem se držala bolj v ozadju in se nisem hotela preveč izpostavljati. Po končanem študiju sem se poročila in šla živet v tujino, kjer sem se zelo dobro naučila jezika in se vživela v tuje okolje, saj sem bila zelo prilagodljiva.


Zaradi svoje občutljive narave, sem se običajno dobro vživela v počutje drugih ljudi. Razumela sem njihovo stisko in se mi je zdelo, da če se dovolj potrudiš, se lahko  rešijo vse težave. V realnem življenju sicer nisem imela takšnih rezultatov, ampak vedno sem si mislila, da še nisem naredila vsega, kar bi lahko. Da bi se mogoče morala še bolj potruditi. Ali pa kaj narediti drugače.


Iskala sem potrditev in sprejemanje od drugih ljudi. Lačna sem bila tega, da bi me sprejeli in cenili. Moja vrednost je bila zelo odvisna od mnenja drugih. Mislila sem, da bolj, ko se bom trudila zadovoljiti  druge, več ljubezni in razumevanja bom dobila za povračilo. Nisem razumela, zakaj moji odnosi ne funkcionirajo. Preveč sem se prilagajala drugim. In tako sem izgubila sebe.


Počutila sem se odgovorna za vzdušje v družini in hotela sem za vse poskrbeti, vse zgladiti in preprečiti spore. Verjela sem, da je moja odgovornost, da so vsi v naši družini dobro. Kot da sem sprejemala večji del odgovornosti za nesoglasja, odgovornost za svoje dobro počutje pa sem prelagala na druge.


Če so bili ljudje okoli mene dobre volje, sem bila jaz dobro. Če so bili oni slabo, sem bila tudi jaz slabo. Globoko v sebi sem se kritizirala in bila zelo stroga in zahtevna do sebe. Pozabljala sem, da moram sama poskrbeti za svoje dobro počutje, neodvisno od drugih. Pozabljala sem na to, da ko bom jaz dobro, bodo tudi drugi dobro. Ali pa tudi ne. Ampak, da to ni moja odgovornost. Ne morem jaz živeti namesto drugih. Ne morem in ne smem jaz prevzemati odgovornosti za njihovo življenje.


Se tudi vam zdi, da je vaše dobro počutje odvisno od počutja in mnenja drugih ljudi ali pa svoje dobro počutje prelagate na kasnejši čas, ko bodo izpolnjeni vsi pogoji? Ko poskušamo vedno najprej zadovoljiti potrebe drugih, sami na sebe pa pozabljamo, to vodi v izčrpanost in nezadovoljstvo. Izgubimo veselje do življenja in življenje postaja vedno težje.


Ampak to se da spremeniti! V vsakem trenutku imate možnost, da spremenite vaše trenutne izkušnje, ozdravite preteklost in ustvarite novo prihodnost. Veste, kako dragoceno je lahko tapkanje ali EFT  metoda pri doseganju globokih sprememb v vašem življenju? Nisem še videla boljšega orodja za odpravo podzavestnih blokad in vzorcev obnašanja, kot je tapkanje.


S tapkanjem lahko pridobite nazaj svojo moč in zaupanje v sebe in dosežete spremembe, o katerih niste niti sanjali, da so možne.


Marjana Fras


Mogoče vas zanima