Si upaš pokazati svojo bolečino?

Marjana Fras, 07. 10. 2020

Ko se nam dogajajo težke stvari, bi se najraje neprijetnim občutkom kar izognili. Bojimo se soočiti z njimi, vendar bolj ko jih tlačimo v skrite kotičke naše zavesti, večjo kontrolo imajo nad nami. Težko obdobje bi kar preskočili, prespali in bili zopet dobro.

Ko se pojavijo neprijetni spomini, se rajši zaposlimo z delom in neprijetne občutke potlačimo. Čeprav je edini način, da ozdravimo svojo bolečino ta, da jo ozavestimo in se soočimo z njo, uporabljamo različne izgovore, samo da se bi ji izognili. Ne želimo se o tem pogovarjati, ne želimo drezati v bolečo temo, ker se bojimo, da bo potem samo še bolj hudo.


K meni je prišla ženska, imenovala jo bomo Ana, ki jo je zadnji dve leti mučila nespečnost. Zvečer ni mogla zaspati, ko pa je že zaspala, so jo prebudili tresljaji, ki so kot električni sunki stresali njeno telo. Nespečnost jo je začela mučiti, odkar se je pred dvema letoma v stanovanje nad njo preselil zakonski par, ki je povzročal velik hrup. Ker sta odstranila parket in po tleh položila samo preprogo, je Ana slišala vse, kar se je dogajalo nad njo. Vse to jo je zelo vznemirjalo in dejala je, da ji je udarilo na živce. V času korone je začela tapkati in je veliko tapkala, da bi si lajšala neprijetne občutke. Videla je, da ji tapkanje koristi. Tako se je odločila, da se bo s tapkanjem soočila s stvarmi iz otroštva in iz mladosti, o katerih ni do sedaj spregovorila še z nikomer.


Stara je bila več kot 70 let in dogodki, ki so se zgodili v njenem otroštvu, so ji zaznamovali življenje.  Moškim ni zaupala, pa vseeno o tem do sedaj še ni z nobenim spregovorila. Po skupinskem tapkanju, ki se ga je udeležila, mi je rekla, da želi priti na individualno tapkanje, saj se želi soočiti s travmami iz otroštva.


Njen oče je bil zelo grob človek in so se ga vsi bali. Njeni mami, njenemu bratu in njej ni dovolil, da bi se smejali. Ko je bila majhna, ji je oče rekel, da mora priti z njim v spalnico in je potem zaklenil vrata. Ni se spomnila, da bi ji kaj naredil, ampak spomni se, da se ga je bala in da ji je bilo neprijetno, ko je pomislila na to. Mama je ni zaščitila, saj se ga je tudi ona bala.


Ko  je bila že malo starejša, ji je za Silvestrovo po večerji oče naročil, da naj gre z njim v spalnico. Ona je otrpnila, njen smeh je utihnil in takrat se je nehala smejati. Ni se premaknila in ni šla z njim, ampak takrat se je nehala smejati, saj je rekla, da je vedela, kaj bi sledilo.

Ko je bila stara 25 let, je odšla od doma stanovat z eno prijateljico. Rekla je, da ji je oče uničil življenje, pa vseeno je do 95. leta skrbela za njega. Na moje vprašanje, zakaj do sedaj ni o tem z nobenim spregovorila, je rekla, da so drugi imeli še večje probleme in da se ji njeni problemi niso zdeli tako strašni. Bala se je o tem spregovoriti z drugimi, ker jo je bilo sram.


Ko so se pojavljale misli o teh dogodkih, se jim je vedno poskušala izogniti. Pomislila je na nekaj drugega ali pa se je začela s čim ukvarjati, vse je potisnila globoko v podzavest, dokler je ni začela mučiti nespečnost zaradi hrupnih sosedov.


Na tapkanje je prišla trikrat in vsakokrat sva najprej tapkali občutke, ki  jih je občutila v sedanjem trenutku. Prosila sem jo, da pove, kje in kaj čuti v telesu, da opiše, če je to fizična bolečina, čustvo ali misel, da oceni kakšna je jakost občutka na lestvici od 1 do 10. Po nekaj zaporedjih tapkanja, ko se je jakost občutkov znižala, sva se začeli ukvarjati z dogodki, ki so se zgodili v preteklosti. Z nežnimi pristopi sem jo vodila pri tapkanju neprijetnih travmatičnih dogodkov.


Ko je prišla na prvo srečanje, mi je povedala, da jo je, tisti dan preden je prišla, stiskalo v želodcu, bila je zelo vznemirjena in najrajši ne bi prišla, ker ji je bilo zelo neprijetno že samo ob misli na to, s čim se bo ukvarjala in kako bi tapkanje najrajši odpovedala.
» Zakaj se sploh spuščam v to?«
» Saj sem še »kar v redu«, samo ta nespečnost me muči!«
Kljub vsem tem občutkom in mislim, se je vseeno odločila, da se bo soočila s tem, kar jo obremenjuje in da ne bo odpovedala tapkanja.


"Čeprav se tega sploh nočem spomniti, sem zdaj tukaj in sem varna.
Čeprav o tem sploh nočem govoriti, se sprejemam in sem v tem trenutku tukaj varna.
Čeprav se ne želim soočiti s temi težkimi spomini, sem zdaj tukaj in sem v tem trenutku varna."


Že po nekaj zaporedjih tapkanja je začutila olajšanje in po prvem srečanju je celo nekaj ur spala. Vsakokrat se je po tapkanju počutila bolj sproščena in mirna.


Kasneje mi je povedala, da se je trganje zelo umirilo. Še vedno je prisotno, ampak je tako rahlo, da ne moti spanja. Dejala je, da se sicer večkrat zbudi, ampak da zaspi nazaj in da se je cela situacija zelo umirila.
Seveda je še v procesu in je potrebno precej poguma in vztrajnosti, da očistimo vse vidike neke težave.


Koliko poguma in zaupanja je potrebnega, da se odločimo spregovoriti  o tem, kar nas teži?


Kaj pa vas teži in si o tem ne upate spregovoriti z nikomer? V varnem okolju in s podporo izkušenega izvajalca  EFT metode, se lahko soočite s travmatičnimi dogodki in se osvobodite bremen, ki vas držijo ujete v preteklosti.


Marjana Fras

 

 

Mogoče vas zanima