Sedem generacij

Berta Rebol, 03. 11. 2020

Zadnja leta je tančica med vzporednimi svetovi in različnimi dimenzijami vse bolj prosojna. Vedno več ljudi vidi in čuti prisotnost drugih bitij, komunicira z umrlimi in se spominja prejšnjih življenj. Vse to se intenzivno dogaja tudi med tapkanjem.


Eno takih tapkanj se je zgodilo z zelo nežno in čutečo klientko, s katero sva tapkali dogodek, ko ji je sodelavka očitala, ker je ni bilo na sestanku. Glede na to, da imata prijateljski odnos, jo je motilo, da ji je ta očitek zamerila.

»V želodcu čutim zeleno zamero. Ne bi hotela, pa se kar sama sproži.« Med tapkanjem občutek ni popustil. »Spodaj je še več tega. Vidim mamo, kako to naredi meni. Zameri mi in se hladno odmakne.« To je delala tudi njena mama.


Vprašam jo: »Če pomisliš na tvojo zeleno zamero v želodcu in na mamino in na babičino … Koliko generacij nazaj seže ta občutek?«

»Sedem generacij nazaj gre zelena nit iz želodca do želodca.«

»Kaj se je takrat zgodilo?« vprašam.


»Vidim kočijo in zelo mlado deklico z dojenčkom. Bosa je in v umazanih razcapanih oblačilih. Čisto sama je. Na jok mi gre … Stoji na tlakovanem pločniku in kočije vozijo mimo. Stoji pred neko stavbo. Vse je mokro, vlažno … Čutim, da je na begu. Stran mora. Jezna je. Zameri moškemu, s katerim ima tega otroka. Mora stran … Vidim, da je bila zlorabljana. V želodcu sedaj čutim sivo kamnito kepo in močan rumen pritisk v glavi …«

Klientko prosim, da vstopi v ta prizor in vpraša deklico: »Kako ti lahko pomagam?«

Pove mi, da jo je deklica vprašala, če jo lahko spravi preko ceste in ji povedala, da ji že to, da je ob njej, da občutek varnosti.

»Ve, da bom jaz poskrbela zanjo. Sem neka zdravilka brez otrok in družine in jo povabim, da pride živet k meni. Pri meni je toplo in zelo lepo diši po suhih zeliščih.«


Klientka je povedala, da v želodcu še vedno čuti jezo v obliki zamere. Svetovala sem ji, da prosi deklico, da sprosti te občutke v njeno dobro in v dobro njenih potomcev. Tapkali sva, kako je bila takrat sama, prestrašena in nemočna … Občutek se je iz želodca začel premikati navzgor in skozi glavo zapustil telo. V telo pa se je naselil občutek varnosti. Obe sva bili ganjeni.

Prosila sem jo, da preveri, kako je sedaj z zeleno nitjo. »Štiri rodove nazaj je izginila, ostala je še pri meni, pri moji mami in babici, ampak to je povezano z drugo zgodbo.«


Po tapkanju sem jo vprašala, če pozna delo Barbare Ann Brennan, pa je odgovorila, da ne. Vzela sem v roke knjigo Zdravljenje notranje luči in ji pokazala sliko (glej naslovno sliko). Rekla je: »Točno tako sem videla. Zelena nit je šla od želodca do želodca…«


Kaj je pri vsej tej in mnogih podobnih zgodbah resnica, ne bom nikoli vedela. Večinoma ne klienti ne jaz ne čutimo potrebe po iskanju dokazov. Bistvo takega tapkanja, pa tudi če je zgodba popolna fikcija, je v tem, da klient za pretirane reakcije dobi nek smiseln okvir, zgodbo, v kateri je logično, da čuti intenzivna čustva in občutke. Ko se vse to sestavi v celoto, je sam proces tapkanja po navadi hiter in učinkovit. Prejšnji sprožilci ne delujejo več. Tega, kar nas je pred tapkanjem vznemirjalo, še opazimo ne več. V najboljšem primeru v naši realnosti ne obstaja več.


Berta Rebol

Mogoče vas zanima