Se da Bicikelj pritapkati?

Mojca L. Portir, 16. 05. 2020


Ko začenjaš s tapkanjem, si nadvse navdušen. Navdušen in radoveden, kaj vse lahko s tapkanjem dosežeš in spremeniš. Smo že tako ustvarjeni, da pogosto takoj pomislimo, kdo vse bi moral tapkati in mu to ponavadi navdušeno predlagamo. Sami pa se pogosto ne vidimo ali pa ne vemo točno, kako bi se lotili, katere besede uporabili, kje bi sploh začeli.

Sama sem imela na začetku (in še dolgo, dolgo potem) velike težave, na kaj sploh tapkati, katere besede uporabiti, kako se stvari lotiti in seveda, kako se disciplinirati in tapkanje uvesti v dnevno rutino. Ker samo od sebe ne gre in te ne mami tako kot jutranje kofetkanje. Vendar me je na nek način dovolj privlačilo, da nisem odnehala.

Eden boljših nasvetov, ki sem jih dobila od Pike, je bil, naj začnem s tapkanjem na vdih. Vsak dan, vsaj enkrat. Tako sem dolgo redno delala samo to. Vsako jutro, ko sem svojo Buhco peljala na sprehod, sem jo na travniku spustila in sama odtapkala eno rundo na vdih. In to je potem postalo taka rutina, ki se je prijela in z njo nadaljujem, tudi če me včasih kdo z radovednostjo gleda, kaj delam.

Druga luštna stvar pa je bila sugestija, naj tapkamo na »vse po spisku« pa da vidimo … Iz te serije je tudi tale zgodbica. Zgodila se je pred nekaj leti, ko smo imeli na obisku nečaka iz Maribora, takrat devetošolca. Hotela sem ga malo peljati po mestu in zdelo se mi je najbolje, če vzameva Bicikelj (za vse ki mogoče ne veste – to je mestno kolo v Ljubljani, ki si ga lahko brezplačno izsposodiš), ki ima eno od postajališč skoraj točno pred našim blokom. Vendar na postajališču žal ni bilo nobenega kolesa, z avtobusom pa nisva hotela, ker je bilo enostavno prevroče. In sem mu predlagala: »Kaj pa če tapkava, da se kdo pripelje in vrne bicikl?«

Vedel je, da tapkam, vendar me je vseeno nejeverno pogledal: »A to se tud da?«

»Mogoče. Poskusiva.«

In sem začela tam sredi parkirišča tapkat:

·         Čeprav ni nobenega bicikla in nič ne zgleda, da se bo kdo pripeljal, sva midva tu in čakava in sva ok

·         Čeprav je to čist čudn, da tapkava za bicikl, midva še kar čakava in sva ok

·         Čeprav prav nič ne verjamem, da bo to pomagalo, da dobiva bicikl, vseeno to delava in je čisto zabavno.

Potem po točkah nekako takole:  ne bo bicikla – ne verjamem, da to deluje – to je čisto neverjetno, da bi to delovalo – ne moreš kar tapkat za bicikl – ni bicikla – nič ne kaže, da ga bo kdo pripeljal – ne bova dobila bicikla – ne bo bicikla – ni mogoče, da to rata – ne verjamem da se bo kdo pripeljal …

In ne boste verjeli! Mislim, da sploh še nisem zaključila prvega kroga, ko – zagledava nekoga, ki se pelje proti postaji in … Parkira bicikl. Začnem se smejat, nečak gleda povsem presenečen.

Rečem: »A vidiš?«

»Ja,«  v očeh pa čisto začudenje.

»Ja vidiš. Ampak imava še en problem. Midva rabiva dva bicikla. A še tapkava?«

» Pa dajva.«

 In sem nadaljevala:

·         Čeprav sva midva dobila en bicikl, to ni zadosti. Midva rabiva dva bicikla. Ampak to je pa resnično nemogoče, da bi dobila prav kmalu še

           enga,  vendar sva se zdaj odločila, da bova vseeno tapkala

·         Čeprav bi bilo to, da dobiva takoj še en bicikl čisto preveč utopično, sva zdaj tukaj v dobri veri, da se lahko vse zgodi

·         Čeprav res ne verjamem, da bova imela toliko sreče z drugim biciklom, sva tukaj in zdaj in vseeno veselo čakava in tapkava

Po točkah pa nekako takole: to bi bilo res že preveč – še enga bicikla sigurno ne bova dobila – ne bova ga dobila – ne bova mogla v mesto z bicikli – ker ne bova dobila še enga bicikla – ta bicikeLJ – zakaj ni na postaji več biciklov – ne bova dobila še enga – čisto nemogoče je, da bi dobila še enga – čisto nemogoče – že ta ta prvi je bil čista sreča – zdaj se pa ne more več ponovit – take sreče pa ne moreva imet

In še en krog: nisva taka srečkota – ne bova dobila še enga bicikla – ne bova imela te sreče – ni biciklov – kje so vsi bicikli – ne bova dobila bicikla – ne bova mogla v mesto – kje so vsi bicikli – ta bicikeLJ – ne bova imela te sreče – človek ne more imet take sreče, da pritapka kar dva bicikla …

In potem. Potem se ozrem in vidim, da je pripeljal bel kombi. Servisni, bel kombi z zelenim napisom Bicikelj, ki je na postajo pripeljal kakih 10 koles naenkrat. Resnično je bilo povsem nadrealistično in začela sem se samo smejati. Nečak je gledal mene in gledal kombi in nič, čisto nič mu ni bilo več jasno.

Sva bicikle pritapkala ali sva imela samo srečo?



Mojca L. Portir

Mogoče vas zanima