Premik v gibanje

Mojca L. Portir, 17. 08. 2020

Ko kdo omeni gibanje, se spomnim, kako je nekoč Katja Drobež rekla: »Šele ko se spraviš v gibanje, se lahko tudi drugače premakneš.« Ne vem sicer zakaj, ampak šele ko sem to slišala iz njenih ust, mi je zares kliknilo – kot bi odkrila toplo vodo. Smešno, kako včasih resnično dolgo rabimo, da se nam nekatere stvari zjasnijo.


In ko sem gostila znanca, ki je ravno prišel iz bolnišnice, po krajši epizodi poslabšanja duševne bolezni, me je najbolj »zbodla« njegova popolna otopelost in nezmožnost za kakršenkoli premik. Dokaj dobro poznam te stvari, zdravila naredijo svoje in je zaradi tega še težje. Pa vendar. Zdelo se mi je nadvse nujno, da bi ga nekako premaknila z mesta. Prosila sem ga, če mi lahko vsaj pomaga pri popolnoma nezahtevnih opravilih na vrtu, ker vem, da tudi sam vrtnari. Pa ni mogel. Rekel je, da enostavno ni sposoben in je naprej posedal.


Ni mi dalo miru in sem ga vprašala, če bi pa mogoče malo tapkal z mano. Že nekaj časa nazaj, sem mu pokazala, kako se tapka. Pa je, na moje začudenje, takoj pristal. Predlagala sem, da poskusiva s tem, da mi enostavno ne more pomagat na vrtu. In sva začela:

·         čeprav enostavno še nisem zmožen delati na vrtu, sem jaz vseeno čisto v redu oseba  (to mu je lepo »leglo«),

·         in čeprav Mojca ne razume, da res ne morem, sem v redu tak, kot sem,

·         čeprav resnično še ne morem, sem vseeno v redu oseba.

Po točkah pa nekako takole: res še nisem sposoben, res še ne morem, enostavno še ne morem, ne morem, nisem še sposoben, nihče ne razume, res ne morem …


Potem je vmes komentiral: »Če bom še dolgo to ponavljal, resnično ne bom mogel.« Pa sem mu poskušala razložiti, da govoriva samo o tem, kar resnično čuti in ne o tistem, kar bi mogoče rad čutil – potem pa sva nadaljevala še kakšna dva kroga in spet preverila, kako se počuti.


In zdaj tu ne bo tistega: »Vauuu, gremo delat!« Ne, ni se zgodil (željen!?) čudežen premik. Se je pa zgodilo nekaj drugega. Zanimivega in enkratnega. Naenkrat je vstal in rekel, da gre malo telovadit.


Pa sem rekla: »Fino. Ti pokažem še kakšno vajo iz Qi gonga, da spraviva energijo v gibanje?« In je odgovoril: »Ja. Lahko.«


Telovadila sva in naredila nekaj vaj Qi gonga. Nisva delala na vrtu – sva se pa premaknila. Obema je bilo fajn.


Vsak najmanjši korak šteje! Vsak najmanjši premik šteje! Vedno znova in znova lahko naredimo ta korak!

 

P.S.: Hvala Katja za navdih.


Mojca L. Portir

Mogoče vas zanima