Kako odtapkati otroški strah

Katja Logar Nadižar, 25. 03. 2020
Danes se je zgodila ena tako luštna "stvar", da je prav, da jo delim z vami. Morda koga navdihne .


Kot prostovoljka pomagam na posestvu s konji. V dnevno varstvo je prišlo pet deklic, starih med sedem in deset let. Medtem ko so štiri v boksu pod budnim očesom inštruktorice pomagale očistiti kobilo in jo pripraviti na delo, je ena počepnila ob vrata na hodniku.

Vprašam jo, če je vse v redu, pa pravi, da se boji konjičkov. Sicer jih ima rada, ampak se jih boji. In to zelo. Začelo se je takrat, ko so bili s starši v tujini na počitnicah in jo je en konjiček ugriznil v ramo. Pokaže mi mesto ugriza. In še en neprijeten dogodek se ji je zgodil kasneje. Ko je bila v sedlu, se je konj dvignil na zadnje noge in jo je bilo strah, da bo padla.

Oh, ubogo dete malo.  Razumem občutke, ko si nečesa res, res želiš, pa te zaustavlja strah.

Počepnila sem k njej in jo vprašala, če lahko poizkusiva pregnati strah. Povem ji, da ima čarobne gumbke, na katere lahko pritisneva in vidiva, kaj bo "storil" strah. Deklica je takoj privolila, čeprav svojih čarobnih gumbkov še ni poznala.

Udobno sva se namestili na eno od bal. Vprašam jo, če bi mi z rokicami pokazala, kakšen je njen strah do konjičkov. In razširi roke najbolj narazen, kot je šlo.

Začneva:
Čeprav me je zelo strah konjičkov, sploh teh ta velikih in tudi tistih manjših, ker me je eden enkrat ugriznil ... in eden se je postavil na zadnje noge, da sem skoraj dol padla ... in me je strah, da bi padla s konja, sem vseeno super punca in me ima moja mami rada.
Trikrat sva ponovili nekaj v tem smislu, kot mi je povedala.
Jaz tapkam sebe, govorim, kot mi je povedala, ona me opazuje in mi sledi. Ponavlja besede.

Potem pa sva nadaljevali po točkah:
strah me je konjičkov,
zelo me je strah konjičkov,
boli, ko ugriznejo,
strah me je konjičkov,
sploh teh ta velikih me je zelo strah ...

Narediva dva kroga in se za trenutek ustaviva. Rečem ji, naj pomisli, da gre v boks čistit konja. Zamiži  in mi pove, da jo je manj strah. Z rokicami pokaže za približno tretjino manj, zato ji predlagam, da nadaljujeva.

Izbereva približno isti pripravljalni stavek kot prvič in tudi po točkah sva tapkali podobno. Zopet jo po dveh krogih povabim, da si predstavlja, da gre h konjem. Zamiži  in mi pokaže, da je njen strah še čisto majhen. Približno 10 cm je bilo prostora med eno in drugo dlanjo.

Vprašam jo, česa jo je pri konjičkih najbolj strah. Pa mi pravi, da se boji, da bi jo kak konj poškodoval in bi morala spet v bolnico. "Spet?" "Ja, spet." Pokaže mi zaradi katerih poškodb je že bila v bolnici in mi opiše, kako hudo ji je bilo, ko so ji šivali rano in je bila zraven punčka, prav tako poškodovana, ki je zelo jokala. "In nočem, da kdo joka. Žalostna postanem, če je kdo žalosten in v bolnici jih je veliko."

In sva tapkali:
Čeprav me je še malo strah konjičkov, ker se bojim, da me poškodujejo in bom spet morala v bolnico ... in nočem v bolnico, ker so tam drugi oroci, ki so poškodovani in jokajo ... in postanem žalostna, če kdo joka ... kot tista punčka takrat ... žalostna sem bila, ker je tako jokala ... nočem, da so drugi žalostni ... ampak sem kljub temu super punca in me ima moja mami zelo rada.

In po točkah:
Še se malo bojim konjičkov,
konjički me lahko poškodujejo
in potem bom morala spet v bolnico.
Nočem v bolnico, ker so tam še drugi otroci
in jokajo
postanem žalostna, če kdo joka.
Tista punčka je zelo jokala
in jaz sem bila žalostna,
tista punčka je zelo jokala
in jaz sem bila zraven zelo žalostna.
Nočem, da kdo joka,
žalostna postanem.
Tista punčka takrat v bolnici
in zato se bojim konjičkov.
Nočem v bolnico.

Po dveh krogih prekineva in me že gleda svetleje .

Pa ji zopet rečem, naj si zamisli, da gre h konjičkom. Zamiži ... in se zasmeji. "Ni me več strah!!!" "Wauuu, super! Torej greš h konjičkom?" "Grem!" Da mi še "petko" in steče k ostalim .

Ko sem prišla domov, sem inštruktorico vprašala, kako je deklica, če jo je še kaj strah, pa mi je odgovorila, da je ni več! 

In? Kaj si lahko želimo lepšega, kot svoboden in čuteč otrok, ki pozna svoje čarobne gumbke in jih lahko uporabi vsakič, ko se ne počuti prijetno? In še, da mu to preide v navado?

Si predstavljaš? Meni se riše nasmeh  



Katja Logar Nadižar

Mogoče vas zanima