Netopir in koronavirus

Ana Petelin Grubišič, 02. 05. 2020

Pred kratkim sem z otroki v času koronapočitka sedela na kavču in gledala družinski film. Kar naenkrat začne nekaj praskati v kuhinji. Meni se je zdelo, da je kakšna miš. Pa se ta »miš« pojavi v dnevni sobi in začne letati okrog luči. Zgledalo je kot ptič, a je nekam prehitro letelo.

Hitro ugotovimo, da je netopir.

V paniki in strahu jaz na hitro omenim svojo zgodbo iz otroštva (kako je nerodno, če se ti netopir zaplete v lase in ga ne moreš dobiti ven) in seveda totalno prestrašim mlajšega sina, ki je bil takoj ves iz sebe.

Pa sem imela takoj temo za tapkanje ;)

Netopirčka smo sicer hitro spustili na svobodo, a strah pri sinu se je še povečal. Kljub obilnemu smehu in hecu na ta račun, ni šlo tako gladko.


Pred spanjem sem ga vprašala, če bi vseeno tapkal. Zaradi strahu ni bilo dileme in sva tapkala.

Vprašala sem ga:

»Česa te je strah? Kje to čutiš? Kaj misliš, da se lahko zgodi? Koliko je močan ta strah? Kaj bi ti sedaj pomagalo?«

Pa je povedal takole:

»Strah me je, da se ti zaplete v lase in da dobimo koronavirus. Čutim za toliko (pokazal je z rokami) in ne bom mogel zaspati. Spal bom pri tebi in ti me čuvaj.«
Lase ima čisto kratke!!! In jaz sem takoj čutila, kako sem ga polomila. Pojma nimam, kje je dobil informacijo, da so netopirji na Kitajskem prenašalci virusa.
Pa sva šla.

KARATE:

»Bojim se netopirjev, ker so nevarni in ne bom mogel zaspati, a bom spal pri mami.«

»Čeprav se bojim črnih netopirjev, ker letijo zelo hitro in se ti lahko zapletejo v lase, sem pri mami na varnem.«

»Tudi če me je strah netopirjev in lahko zbolim, me bo mama čuvala in ga pregnala.«

»Čeprav je hiter in ima »radar« se lahko zmoti in vseeno zaleti vame, a bomo v zaprti sobi in mama me varuje.«

TOČKE: (uporabljamo njihove besede, ki jih lahko vmes dodajajo)

»Netopir; črn netopir; hiter netopir; bolan netopir; zapleten netopir; korona netopir; strašen netopir; grd netopir itd.


Po koncu pove, da ni mogoče tako strašen, ampak je le prestrašen, ker se je znašel v dnevni sobi in ni znal ven. Pa da je v Sloveniji in verjetno ni okužen. Da ima kratke lase in kako bi se sploh zapletel.

Ob njegovem pripovedovanju sem se v bistvu čudila, kako hitro je on to predeloval. Jaz, priznam, sem imela cele scenarije v glavi in sem samo upala, da ne bo to trajalo celo noč!

Vidite, pa smo spet pri lastnih prepričanjih in vzorcih. Definitivno moja naloga za tapkanje.

Pa sva še malo tapkala.


KARATE:

»Čeprav me je strah, da se zaleti vame, ga bom odmaknil z roko.«

»Tudi če je okužen, imamo razkužilo.«

»Tudi če se ga bojim, sem bolj močan od njega.«

TOČKE:

»Ta netopir; ta netopirček; sem pri mami; sem pod deko; mama me čuva; nisi bolj močan kot jaz; tudi tebe je strah; ti črn netopirček; ti leteči zmajček; ta črn netopir itd.«

Vprašam ga, kako se počuti, kaj se dogaja…

Pove: »Mama, se mi zdi, da nam ni hotel res nič hudega in da ga je bilo res strah. Je pač videl temo (smo imeli samo TV prižgan) in ni ločil dnevne sobe od zraka... Če dobro pomislim, sem ok. Bom poskusil zaspati. Če bo še kaj čudno in če bom sanjal, pa te lahko zbudim? Bova tapkala, a ne?«

Verjetno ni potrebno povedati, da je on spal kot top in jaz ne :)

Od začudenja, kako tapkanje deluje do preprostosti otroških rešitev in spominov na lastne »netopirje«.

Vsekakor sem naslednji dan to tapkala.


Ko pridejo starši k meni in bi želeli, da tapkam z otrokom, da rešijo težavo ali odpravijo določeno občutje pri njem, vedno predlagam najprej tapkanje s starši. Starši nevede in nehote prenesemo vzorce, prepričanja, spomine, pričakovanja itd na otroke. Ni niti nujno, da smo o tem kdaj govorili. Otroci tudi neizrečeno čutijo.

Zato je prav, da se tega zavedamo in smo pripravljeni najprej »urediti« sebe, kajti čisto mogoče je, da potem z otroki ni potrebno tega tapkati.


Ana Petelin Grubišić


Mogoče vas zanima